Prepletanje pod krošnjami dreves

V daljnih časih je živela deklica po imenu Zarja, simbol jutranje svetlobe ob prehodu noči v dan. Njena milina, nežnost in dobrota je bogatila vzdušje med prebivalci majhne obalne vasice. Hvaležnost do življenja in strast ustvarjanja sta jo nenehno vodili v bližnji zaliv, kjer je nabirala školjke in kamenčke ter jih s svojo ljubeznijo preoblikovala v umetnine. Njena želja izražanja se je nenehno usmerjala v nove načine oblikovanja. Kaj kmalu zatem je začela z zbiranjem mehkih vrvi, lesenih palic in kovinskih obročev, katere je morje vsako jutro naplavilo na obalo vasice. Začela je s prepletanjem preprostih vozlov, povezanih s palicami in obroči. Sprva so bili njeni poiskusi nekoliko nerodni, a njena vedrina in darovi so se sčasoma izrazili v bolj zapletenih oblikah. Pridobila je nove veščine in osvojila več različnih tehnik ter vzorcev. Dneve je nenehno preživljala ob obali in njeno izpovedovanje je bilo čutiti celostno – poglobila je svoje misli, bila je bolj prisotna in čuječa, osredotočenega pogleda a hkrati z nasmehom na obrazu in ljubeznijo v srcu. S prepletanjem je krepila povezanost z naravo in njeno energijo. Le-ta jo je nenehno bogatila in vračala v pristen stik s seboj in dušnim namenom.

Nekega dne pa je na pomolu obale zagledala žalostnega moža, utrujenega obraza in mrkih misli. Prijazno ga je pozdravila in mu namenila nasmeh. Ni je želel opaziti. Tudi jutra, ki so sledila mu niso pričarala topline na obrazu. Zarja je razmišljala kako mu lahko povrne voljo do življenja. S svojimi predanimi rokami je prepletla mandalo, simbol vidnega in nevidnega. Želela mu je predati sporočilo, da je naše življenje sestavljeno iz misli, besed ter dejanj. Sprva je bil zmeden, saj ni zmogel razumeti zakaj mu podarja takšno veličastno darilo. Zarja mu je pojasnila, da želi svojo ljubezen do izražanja prenesti v vsakdanja življenja, da bi ljudje prižgali iskrico drug drugemu in bogatili sebe ter skupne medsebojne odnose.