Brina in varuhinja svetlobe: Zgodba o prebujanju in bogastvu narave
Deklica Brina se s toplino v srcu spominja dolgih zimskih večerov, ki jih je preživela v vznožju gora pri svoji babici. To je bil čas, ko sta ob večerih sedeli ob ognjišču nežno prasketajočega plamena, ki je osvetljeval hiško s spokojno svetlobo.
Vonj zimzelenega vejevja in belina snežne pokrajine so se v zavetju teme združevali v čarobne večere miru in povezanosti. Sčasoma pa so le-ti prehajali v bolj svetlejše odtenke ob preobrazbi narave, ki je v svojem ritmu prebujala življenje izpod snežne odeje. V zraku je bilo čutiti, kako se svet pripravlja na nov krog življenja – čas svetlobe in nežnosti.
Deklica se je stisnila k pleteni odejici prepletene s simboli življenja, sončnih žarkov in cvetlic. Spomnila se je dne, ko ji je babica pripovedovala o običaju vrnitve sonca po daljšem obdobju zime, na polovici poti med zimskim solsticijem in spomladanskim enakonočjem. To je bil čas prebujanja.
»Na ta dan častimo sonce in naravo, ki se pripravlja na pomladanski cikel« je pojasnila babica. »Naši predniki so nam predali izročilo varuhinje svetlobe, ki v tem času blagoslovi zemljo z rodovidnostjo in ustvarjalnostjo. Babica je na bližnji okenski polici prižgala svečo in dodala: »Veš Brina, nekoč so ljudje prižigali sveče v vseh kotičkih hiše, da bi pozdravili svetlobo in toploto. Nato so s prižganimi baklami odšli ven in obkrožili polja, z namenom da zaprosijo za bogato letine.«
Brina je zamišljeno opazovala iskrice plamena, ki so se nežno poigravali v soju ognja. »Babica, lahko tudi midve doživiva to čarobnost?« je z nasmeškom na obrazu in veseljem v očeh dodala.
Babica je pokimala in ji podala svečko. »Pomisli na vse, za kar si hvaležna, nato si zaželi nekaj lepega za prihodnje dni.« Brina je zaprla oči in zašepetala: »Želim si pomladi, da bi lahko raziskovala naravo na bližnjem travniku, da bi se učila o vseh živih bitjih in rastlinah, ki se prebujajo.« Plamen sveče je nežno migetal, kot da bi razumel vse njene besede.
»To naj nas spominja, da skozi učenje potrpežljivosti ter zaupanja tudi po najhladnejši zimi pride čas otoplitve in novih darov.« je tiho dodala babica.
Brina je pogledala v ogenj in s pogledom upanja dejala: »In te trenutke bom ohranjala vsako leto.« Ob tem pa se je njeno srce napolnilo s hvaležnostjo in ljubeznijo.
Vabimo vas, da na današnji dan, 1.februar, simbolično v ljubezni in spoštovanju prižgete nežno svečko v poklon materi Zemlji – našemu skupnemu domu in zavetju vseh živih bitji. Ob tem trenutku si vzemite čas za hvaležnost njenega neizmernega daru, lepote in obilja, ki nam ga predaja, kot tudi odgovornost in željo po ohranjanju medsebojnega ravnovesja.
