Nekoč, v kraljestvu svetlobe in teme, sta prebivala Sonce in Luna. Njuni različnosti sta gradili ravnovesje med umom in srcem.
Sonce, simbol jasnosti in odločnosti se je vsako jutro dvignilo iz temačne globine nad svet, da bi prebujajoča se srca ljudi navdihnilo in povabilo v nov dan. Ljubilo je moč in stabilnost. Medtem, ko je bila luna bolj skrivnosta, nežna in tiha. Njena čistost, upanje in mehkoba so v temni noči osvetljevala še tako drobne kotičke teme in v sanje ljudi vnašale pravljičnost. Luna je predajala globoka sporočila intuicije, sočutja in prostora za ljubezen.
Toda prišel je čas, ko se je Sonce ujezilo nad Luno. »Luna, zakaj si tako molčeča, samotna in plaha? Ljudje potrebujejo več izraznosti. In tvoje sanje, to so le zabrisane medle stezice, ki nimajo jasnega cilja.« je očitajoče nadaljevalo Sonce.
Luna je tiho odvrnila: »Ljudje potrebujejo sanje in spokojnost tišine, da se povežejo z notranjo resnico. Moja svetloba morda res ne razkrije vsega naenkrat, ampak daje prostor da se namen odvije v globini odnosa s seboj.« Ter nadaljevala: »Sonce, prijetno je, ko siješ in žariš v svoji moči, toda vedeti moraš, da se modrost razkrije v izvoru, v globinah teme, ko namesto boja izbereš svoj izvor duše.«
Sonce je obžalovalo naglost in predaje odprlo svojo preudarnost ranljivosti, zastalo dih in ob teh besedah izreklo spoznanje ravnovesja med umom in srca, ki ga je izgubilo v svojem nenehnem hitenju, ne da bi pustilo prostor za tkanje pomembnosti obeh delov – svetlobe in teme.
Pogledala sta se ob izkustvu resnice: »Ti daješ ljudem moč in pogum,” je rekla Luna. “In ti, jim predajaš sanje in mir,” je odvrnilo Sonce.
Od tu naprej nam Sonce osvetljuje dan, Luna pa nas vodi skozi temne noči ter nekje vmes, ko se skozi cikle vzhoda in zahoda skupaj srečata, da nas spomnita na povezanost drug – drugega.
In tako svet pleše v harmoniji sozvočja.
