Posameznikova samostojnost in s tem povezana samozavest bi bila nekako uspešen razplet od koncu mladostništva. Vendar samostojnost in samozavest ne prideta z leti, v smislu »Sedaj, ko si star 16 let bi pa že moral vedeti/znati/razumeti/narediti«. Vedeti moramo, da samostojnost ni nekaj, kar nam je prirojeno ali je zapisana v genih. Samostojnosti se moramo naučiti. Boljši kot so naši učitelji, hitreje jo bomo osvojili in tako samostojno ter odgovorno živeli. Naloga staršev je, da mladostniku omogočimo čim več varnih izkušenj, v katerih se bo učil neodvisnosti, samostojnosti in sprejemanja odgovornosti.
Mladostnike je vsekakor potrebno spremljati, od daleč opazovati, kot starši moramo biti v odnosu z mladostnikom zelo prizemljeni in prisotni.
Spremljati pomeni, da jim omogočamo, da sami uredijo kakšne stvari (npr. pošljejo priporočeno pošto, se dogovorijo za termin pri zobozdravniku, se dogovarjajo s trenerjem…), vendar, da jih z neke varne razdalje opazujemo in jim v primeru, da se ne znajdejo, nudimo oporo, podporo, spodbudo. To pomeni, da ne delamo stvari namesto njih, ampak jih vodimo, jim razložimo, pokažemo. Marsikateri mladostnik se ne zna sam odločiti, kaj bo jedel ali kdaj in kje se bo uči, ne zna se naročiti pri zobozdravniku, na zna poslati priporočene pošte ter sam izbrati oblačil.
Včasih je pomembno, da jim tudi pustimo, da naredijo napako, če ta seveda ni življenjskega pomena. Kadar mladostnik naredi napako, sprejme napačno odločitev, ga na to opozorimo in mu povemo, kaj bi bilo bolje narediti, vendar mu moramo dati občutek, da ni nič hudega in da se stvari lahko popravijo, da zaradi ene napačne odločitve ni konec sveta, ampak, da se je treba vprašati, kako naprej.
Mladostnik se mora naučiti samostojno reševati svoje probleme in izzive. Stvari, ki jih lahko uredi sam, ne smemo storiti namesto njega, saj mu s tem jemljemo moč in slabimo njegovo samozavest in zaupanje vase. Usmerimo ga, povejmo mu kam naj se obrne, koga naj poišče, pogovorimo se o tem ali celo odigramo igro vlog, kaj bo rekel (rečemo mladostniku npr. jaz sem trener in ti me pokličeš). Ob naslednji priložnosti oz. v podobni situaciji, bo to znal sam in posledično bo bolj samozavesten. To je tako, kot če se kam, kjer ne poznamo točne poti, peljemo z avtom. Če samo sedimo zraven, pa nekdo drug vozi, se nam sploh ne sanja kako smo prišli tja. Sicer se neke izseke poti spomnimo, ampak ne pa vsega in če se moramo naslednjič peljati sami, ne vemo, kako najti pot do tja. Če pa sami sedimo za volanom in nas nekdo po potrebi samo občasno usmeri ali še bolje spodbuja k razmišljanju, pa naslednjič brez problema pridemo sami do želene lokacije.
Oglejmo si naslednji primer:
Hčerka: Mama, mi pomagaš zašiti to luknjo na majici?
Ni ok: Mama: Seveda, bom kar sama, bo tako lažje.
Bolje: Mama: Seveda, kar začni. Povedala ti bom, če boš zašila narobe.
ali
Seveda, naj ti pokažem, kako se to naredi, naprej pa boš zagotovo znala sama.
Ko nas naslednjič »prime«, da bi rekli:
- Danes bom odnesel/-a knjige v knjižnico.
- Tvoje čevlje bom nesel/-a popravit.
- Sporočil/-a bom trenerju, da te ne bo na trening.
- Poklical/-a bom zobozdravnika in te naročila.
- Napisal/-a ti bom urnik, ti se ga samo drži.
…se zadržimo in spodbudimo mladostnika, da to naredi sam.
V takih situacijah se ni smiselno vprašati »Je sposoben to narediti?«, temveč »Kaj se bo za voljo tega naučil?«
Pomanjkanje praktičnih spretnosti navadno ne naredi trajne škode, vedno lahko najdeš nekoga, ki to stori namesto tebe. Zamujenih priložnosti za krepitev samozavesti in samostojnosti pa pozneje v življenju skoraj ni moč nadoknaditi.
Če pri svojem otroku ali mladostniku opažate, da se sooča s čustvenimi in vedenjskimi stiskami in izzivi, vas vabimo, da nam pišete na lea@zavod-damodar.si in dogovorili se bomo za uvodno srečanje, na katerem bomo z otrokom ali mladostnikom preko pogovora, kreativnih medijev ali projekcijskih tehnik odkrivali vzroke stisk in izzivov. Po delu z otrokom ali mladostnikom se pogovorimo še s starši ter predstavimo opažanja, morebitne rešitve in možnosti nadaljnjega dela.
