Tehnologija je del našega vsakdana. Ne moremo se skriti pred njo, ne moremo je skriti pred otroci. Prelahko je dostopna. Če je ni doma, je pri prijatelju, v šoli, pri babici. Marsikateri mladostnik ima pri prijatelju skrito na skrivaj kupljeno tablico. In nenazadnje vedno kadar želi zbežati ostane knjiga ali strmenje v strop. Starši pogosto mislijo, da je tehnologija slaba in povsem škodljiva, da se jo moramo bati. Pomen tehnologije lahko ponazorimo s primerom noža. Nož je lahko najbolj uporabno orodje, ki ga potrebujemo vsak dan, lahko pa se z njim tudi zelo poškodujemo. Ampak ne zaradi noža, ampak zaradi našega načina, namena in vzroka uporabe.
Ko mladostnik nima dovolj energije, da bi se spopadel s situacijo, čustvi ali izzivi doma, v šoli in z vrstniki, mu računalnik, igrica, televizija, telefon, risanka ali serija in pa nenazadnje tudi knjiga, omogoča odličen pobeg iz realnosti. Pogosto se tudi marsikdo od odraslih zaloti, da ko situacija doma ni prijetna, vladajo napetosti, smo v konfliktu s partnerjem, otroci ne ubogajo ali pa imamo samo veliko za pospraviti, začnemo malo brskati po telefonu, prelistavati revije ali gremo samo v mislih v svoj svet. Pogosto se zgodi, da ob večerih, ko smo utrujeni in “siti” vsega dogajanja čez dan, prižgemo televizijo in na ta način pobegnemo iz realnosti. Zvečer je namreč najtežje, saj se takrat umirimo in preplavijo nas vse misli in skrbi. Če nimamo energije, da bi čutili, da se lahko z njimi soočimo, želimo zbežati. Zelo veliko mladostnikov zaspi celo s telefonom v roki.
Kadar so mladostniki izčrpani, nimajo niti energije, niti idej, kako bi se s situacijo spopadli (npr. učenje za test, popravljanje ocene, konflikt s prijateljem, mamino “teženje”, očetove “grožnje”…), se odzemljijo in gredo v svoj svet. Tako ne čutijo, kako močno jih to bremeni, ne vidijo kaj vse je narobe, lahko pozabijo kaj vse morajo opraviti za šolo, pozabijo kaj so danes v šoli rekli vrstniki in vse to si z lahkoto omogočijo s tem, da odigrajo igrice, se zatopijo v telefon itd.
Ko mama ali oče rečeta “Zdaj je pa dovolj!”, takrat pride mladostnik nazaj v realnost in preplavijo ga vsi občutki, pred katerimi je tako uspešno zbežal. In ker je bilo v virtualnem, namišljenem svetu tako lepo, je sedaj realnost še hujša. Poleg tega pa tudi naprave, ki omogočajo pobeg, zahtevajo svoj davek v energiji. Mladostnik ima sedaj še manj moči in svet se mu zdi še bolj grozen, krut in črn. V tistem trenutku je za otroka najbolj naravna stvar, ki si jo v takem primeru želi, da gre čim hitreje in za čim dalj časa nazaj v svoj svet, se odzemlji, ker je trenutno realnost za njega pretežka.
Mi lahko mladostniku vzamemo telefon, računalnik, in vse ostale elektronske naprave, vendar moramo vedeti, da mu s tem lahko povzročimo veliko stisko, če ga ne podpremo z osnovno, življenjsko energijo. Z našega stališča je za otroka lahko zelo travmatično, če otrok zaradi stiske in pomanjkanja beži v svoj svet, mi pa mu ta svet vzamemo in mu ne ponudimo ničesar v zameno. Kot bi vojaka brez zaščite in orožja poslali v hudo bitko in to v prvo bojno linijo.
Najprej je potrebno ugotoviti, zakaj mladostnik beži, ga nato okrepiti in šele na to mu lahko naprave povsem vzamemo. Pri našem delu zelo pogosto opažamo, da ko se energetsko okrepi, zmore sam od sebe dati telefon na stran, se je sposoben odreči igrici, se lažje drži dogovorov in neredko sam pride do zdrave meje. Menimo, da vsak otrok in mladostnik želi biti prisoten, uspešen, prizemljen, samo žal jih zelo veliko ne zmore niti ne ve kako.
Kdaj govorimo o problemu z zasvojenostjo?
- ko mladostnik sprošča čustva z igranjem igric,
- kadar s pomočjo telefona ali računalnika skuša pregnati občutke osamljenosti,
- ko mladostnik na ta način beži pred problemi,
- kadar je splet edni vir socialnih stikov,
- kadar nima nobene druge popoldanske dejavnosti,
- ko nenehno razmišlja ali govori o računalniških igricah,
- ko mladostnik izgubi občutek za čas,
- ko na računalniku ali telefonu preživi zelo veliko oziroma večino časa,
- kadar laže o tem, koliko časa je preživel za računalnikom ali telefonom,
- kadar se brez interneta počuti zdolgočaseno in prazno,
- ko se mladostniku spremeni vzorec spanja,
- ko zanemarja delo za šolo in druge obveznosti,
- ko je mladostniku čas na internetu pomembnejši od preživetega časa s prijatelji ali punco/fanta,
- kadar zelo burno in nekontrolirano reagira, če ga kdo zmoti med brskanjem po spletu ali igranju igrice,
- ko se počuti živčno, slabe volje in potrto, kadar ne uporablja računalnika, tablice ali telefona,
- ko postane zelo nestrpen, če ne more preveriti ali je prejel sporočilo.
Kaj lahko storimo?
Ko pri mladostniku že zaznamo znake odvisnosti, je brez podpore strokovnjaka to zelo težko rešiti, zato je bolje delovati preventivno:
- Določimo uro in čas trajanja uporabe telefona za zabavo (kdaj med tednom, kdaj med vikendi).
- Telefon se zvečer (ob dogovorjeni uri) izklopi in pusti v skupnem prostoru na dogovorjenem mestu.
- Če mlajši mladostnik želi naložiti aplikacijo, igro ali brskati po spletu, se najprej pogovori s starši o namenu in primernosti aplikacije oziroma igre ter spletne vsebine.
- Mladostniku ponujamo nadomestne dejavnosti, ki so mu zanimive in v veselje. Če je mladostnik cele dneve prepuščen sam sebi, mu je seveda tehnologija lahko v veliko tolažbo.
- Če se mladostnik sooča s depresivnimi razpoloženji, občutki osamljenosti, če beži pred problemi in vsakodnevnimi izzivi, če ima veliko potlačenih čustev, mu poiščemo pomoč strokovnjaka.
- Spremljamo mladostnika ter njegovo vedenje in najprej sebi priznamo, če zaznamo, da so na tem področju pri mladostniku težave. Če takoj začnemo reševati situacijo, je rešitev in izboljšanje lahko zelo hitro. Dalj časa, ko čakamo, dalj časa traja reševanje.
- Nujno večkrat opozorimo mladostnika, da osebnih podatkov in neprimernih fotografij ne daje na splet in mu pojasnimo razloge za to.
Če pri svojem otroku ali mladostniku opažate, da se sooča z zgoraj naštetimi znaki zasvojenosti ali s čustvenimi in vedenjskimi stiskami in izzivi, vas vabimo, da nam pišete na lea@zavod-damodar.si in dogovorili se bomo za uvodno srečanje, na katerem bomo z otrokom ali mladostnikom preko pogovora, kreativnih medijev ali projekcijskih tehnik odkrivali vzroke stisk in izzivov. Po delu z otrokom ali mladostnikom se pogovorimo še s starši ter predstavimo opažanja, morebitne rešitve in možnosti nadaljnjega dela.
