Skoraj nemogoče je vsesplošno reči, kdaj naj bi bil mlajši mladostnik zvečer doma, vsekakor pa lahko trdimo, da ne more biti zunaj celo noč. Predvsem na začetku, ko mladostniki pričnejo z večernimi izhodi, je dobro, da to odkrivajo počasi in postopoma ter da se s tem tudi učijo, kaj se vse dogaja v tem času in kako se s temi situacijami soočiti. Poleg tega pa se učijo tudi odrekanja, ko morajo domov ravno takrato, ko jim je bilo najlepše. V tem primeru je prav, da gre mladostnik takrat domov, da mu ostane kaj doživetij še za naslednjič.
V mladostništvu bi radi vse doživeli takoj, a kadar mladostnik prehitro vse doživi, mu postane dolgčas in ostaneta mu dve stvari – ali je zdolgočasen, nezadovoljen in naveličan vsega ali išče več in več doživetij, ki so seveda zanj lahko bolj nevarna.
Pri postavljanju pravil glede »policijske ure« (ali česarkoli drugega) je ključno, da smo pripravljeni na kompromise oz. da mladostnika spodbujamo h kompromisom.
Primer pogovora:
Mama: Kdaj si razmišljal, da bi v soboto prišel domov?
Mladostnik: Ob 1.00.
Mama: Jaz sem razmišljala bolj okrog 23.00. Predlagam, da skleneva kompromis in tokrat prideš domov ob 24.00. Če boš točen in bo vse tako, kot sva govorila da bo, potem se bova za naslednjič lahko dogovorila morda za nekoliko kasnejši prihod domov.
Mladostniki se lažje držijo dogovorov, če imajo pri tem vsaj malo besede.
Ko se mladostnik odpravlja od doma ne recite tečno in jezno: »Da si mi ob enajstih doma!«, ampak rajši: »Bodi doma do enajstih. Če bi prišlo kaj vmes, mi prosim sporoči, da me ne bo skrbelo«.
Pri postavljanju pravil glede »policijske ure« (ali česarkoli drugega) je ključno, da smo pripravljeni na kompromise oz. da mladostnika spodbujamo h kompromisom.
Postopamo lahko tako:
- Z otrokom se dogovorimo, do kdaj naj bi prišel domov.
- Seznanimo ga s posledico, če bo zamudil. Dogovor naj bo jasen: »Vsaka minuta, ki jo zamudiš, se množi z 2, in toliko minut boš naslednjič prišel prej. Če zamudiš več kot pol ure, naslednji izhod odpade.«
- Če mu spodleti in zamudi, je to pri mladostnikih treba vzeti v zakup, a je nujno potrebno, da se mi držimo tega kar smo rekli: »Ker si zamudil pol ure, naslednji vikend ne moreš ven s prijatelji.« Seveda moramo biti pripravljeni na zvijače o katerih smo govorili v prejšnji objavi.
- Ko je mladostnik »oddelal« logično posledico svojega spodrsljaja, mu damo drugo priložnost in ponovno ponovimo dogovor, ki smo ga sklenili.
Kaj pa, ko ga ni domov?
Če smo naredili vse, se mirno, jasno in odločno pogovorili, seznanili mladostnika s posledicami in sklenili dogovor, mladostnik pa nas še vedno ne upošteva, je čas, da vključimo kreativnost pri vzgoji:
Matej se nikoli ni držal dogovorjene ure. Naposled se je mama odločila, da bo nenehnim prepirom naredila konec. Rekla je: Matej, želim da si do polnoči doma. V primeru, da te ne bo, bom šla v spalni srajci po celem mestu v vse lokale v katere zahajaš in bom tam na telefonu kazala tvojo sliko natakarjem, obiskovalcem in spraševala: »Je kdo videl mojega ljubega sinčka Mateja Novaka, ki hodi na XY srednjo šolo? Močno me skrbi, ker ga še ni domov?«
Matej ji seveda ni verjel in ni prišel ob dogovorjeni uri domov. Mama mu je ob polnoči poslala sms: Matej sem na XY parkirišču, pripravljena da izpolnim to, kar sva se dogovorila. Da boš vedel o čem govorim, ti pošiljam tudi svojo sliko. Sem v pižami. Imaš 5 minut, da prideš v avto.
Od takrat se je Matej zelo vestno držal dogovorov in mama je bila seveda pripravljena sprejeti več kompromisov.
Če imate le možnost, priporočamo da mladostnika, ki je začel z večernimi izhodi, peljete in ga ponoči ob dogovorjeno uri greste iskat na dogovorjen kraj. To, da mladostnik ve, da ga starši pridejo iskat je nekakšno varovalo pri eksperimentiranju z alkoholom in drugimi substancami.
Če pri svojem otroku ali mladostniku opažate, da se sooča s čustvenimi in vedenjskimi stiskami in izzivi, vas vabimo, da nam pišete na lea@zavod-damodar.si in dogovorili se bomo za uvodno srečanje, na katerem bomo z otrokom ali mladostnikom preko pogovora, kreativnih medijev ali projekcijskih tehnik odkrivali vzroke stisk in izzivov. Po delu z otrokom ali mladostnikom se pogovorimo še s starši ter predstavimo opažanja, morebitne rešitve in možnosti nadaljnjega dela.
