Praznik Sv. Nikolaja – Miklavž

Davno, davno nazaj, ko so gore še šepetale zgodbe in reke prenašale skrivnosti, je živel mlad fant imenovan Nikolaj. Bil je sirota, ki je odraščal v majhni vasici ob robu gozda. Kljub svoji težki usodi je bil znan po svoji nesebičnosti in dobrosrčnosti. Bil je prijatelj vsem, ki so ga poznali, in vedno je delil svoje malo premoženje z drugimi sirotami.

Zimske noči so bile hladne in dolge, vendar se je Nikolaj pogosto zatekal v gozd, kjer je čutil, da je povezan s skrivnostmi narave. Neko noč, ko je občudoval bleščeče zvezde na nebu, se mu je prikazal modri angel. Angel mu je povedal o njegovem poslanstvu – postati svetnik, ki bo prinašal toplino in upanje ljudem v težavnih časih.

Nikolaj je sprejel to poslanstvo z odprtim srcem. Angel mu je podaril čarobno palico in mu rekel, naj se odpravi v svet, da bi razveselil srca ljudi. Pod nočnim nebom je Nikolaj postal Miklavž, svetnik in prijatelj otrok.

Vsako leto, ko bi se bližal december, bi Miklavž obiskal vasice in mesta. S sabo je nosil vreče polne daril, ki jih je pripravil s pomočjo svojih angelov. Ponoči bi potrkal na vrata sirot in revnih družin, skrivoma bi pustil darila pod jelko ali pred vrati.

V majhni vasici ob vznožju gorovja je živela skromna družina. Oče in mati sta skrbela za svoje tri otroke, toda ko je prišel december, so bila sredstva družine še posebej omejena. Otroci so sanjarili o darilih, a starši so se zavedali, da letos ne bo lahko uresničiti njihovih želja.

Na večer pred Miklavžem so otroci polni upanja pripravili svoje čevlje in jih postavili pred vrata. Nestrpno so čakali na prihod dobrega škofa Miklavža. Pripovedovali so si zgodbe o njegovem prihodu na zimsko noč, ko zvezde sijejo kot diamanti na nebu.

Ko je ura odbila polnoč, so otroci zaslišali nežno trkanje na vrata. Srca so jim poskočila od navdušenja. Ko so odprli vrata, so zagledali dobrega Miklavža, ki je stal ob svojih pomočnikih. Imel je dolgo belo brado, ki je sijala kot sneg, in na sebi je nosil belo zlat plašč.

Miklavž se je nasmehnil otrokom in jih blagoslovil. Nato je s pomočniki začel polniti čevlje z drobnimi darili. Vsak otrok je prejel svoj delček sreče – sladkarije, sočno sadje, oreh, in majhno igračko. Otroci so bili navdušeni in hvaležni za nepričakovana darila.

“Miklavž, zakaj ste nas obiskali?” je vprašal najmlajši otrok.

Dobri škof mu je odgovoril: “Prišel sem, da vam prinesem radost in ljubezen. Vaša dobra srca so moje največje darilo.”

Nato se je Miklavž poslovil in izginil v noč, njegovi pomočniki pa so izginili v senci. Otroci so ostali pred vrati, polni veselja in hvaležnosti. Ta noč je postala nepozabna, saj so spoznali, da prava vrednost praznikov ni le v darilih, temveč tudi v ljubezni in skrbi za druge.