Zgodba za navdih:
DEKLICA ALINA – simbol dobrote in topline srca
V majhni vasici, odeti z občutki miru in spokojnosti ob vznožju gora, je živela deklica po imenu Alina. Bil je čas jeseni, ko se je narava zavila v tople barve prelivajoče se zlato-rumenih in rdečih odtenkov. Nežen hladen veter je naznanjal čas temnejših in daljših noči ter prinašal s seboj vonj po zrelem sadju.
Vasica je bila preprosta, odeta z ljubeznijo in skromnostjo. Ljudje so si nesebično pomagali in se podpirali v vsakodnevnih trenutkih – vsak je vedel, da je skupnost močnejša, ko so vsi skupaj. Alina je z občudovanjem opazovala vaščane, ki so ob večernih opravilih nošenja drv, priprave domačih dobrot, kuhanja toplih zeliščnih čajev in pletenja barvitih šalov za prihajajoče hladne dni, poskrbeli drug za drugega, medtem ko so se otroci brezskrbno igrali ob robu gozda. Večkrat je razmišljala o načinih, kako bi lahko tudi sama prispevala k toplini, ki so jo občutili vsi vaščani.
Nekega jutra, ko je sonce nežno obsijalo vas, je med tekom po gozdni potki ob kamnitem robu opazila starejšega gospoda, ki je v raztrganih oblačilih utrujeno počival na hladni prsti. V njegovih očeh je sijala žalost, a hkrati žareče upanje, kot da čaka na nekaj velikodušnega. Alina je obstala. Pomislila je na legendo o svetem Martinu, simbolu ljubezni in solidarnosti, ki ji jo je pripovedovala mama ob večernem ognju:
»Martin je bil vojak, ki je služil v rimski vojski, vendar je bil tudi dobrosrčen mož. Nekega večera je pred mestnimi vrati Amiensa srečal reveža, ki je zmrzoval. Martin je izvlekel meč, razrezal svoj plašč na dva kosa in en del podaril starcu, da bi ga rešil mraza in mu povrnil vero v ljudi.«
Takrat se je dotaknila svojega rdečega šala, ki ji ga je mama skrbno pletla ob dolgih večerih pretekle jeseni. Vedela je, kako pomemben je zanjo, saj jo je grel že dve zimi, a hkrati začutila, da šal premore več – ljubezen in dobroto, podarjeno nekomu, ki jo potrebuje.
Odvila si ga je z vratu ter ga položila na ramena starca. Z nasmehom je dejala: “Naj ti ta šal greje srce in telo.” Gospod se ji je ganjeno zahvalil in ji v poklon podal roko. Oba sta začutila naklonjenost, povezanost in veselje, ki jo zmore predati le ljubezen do bližnjega.
Tako je njeno preprosto, a mogočno dejanje v vasi postalo simbol svetlobe in topline srca, ki so ga vaščani poimenovali »Praznik svetilk – svetloba dobrih dejanj«. V poklon so vaščani vsako leto izdelali svetilke in ob večeru Svetega Martina, s sprehodom skozi vasico prepevali pesem dobrih želja:
“Jaz hodim s svojo svetilko in moja svetilka z menoj, na nebu svetijo zvezde, na zemlji pa svetimo mi. La, la, la, la …”
Svetilke so izobesili na osrednjem trgu, kjer se je bohotila krošnja mogočnega starega hrasta. Njegove trdne veje so varovale pisane barve, ki so v soju luči obogatile občutke miru, radosti in upanja.
V tej čarobni energiji je živela želja, da lahko s preprostimi dejanji dobrote in ljubezni prižgemo svetlobo v srcih vseh, ki jih srečamo, in tako kot veličasten hrast podpiramo drug drugega v pomoči potrebnem.
Vabljeni v družinske aktivnosti ob prazniku Svetega Martina , kjer boste s svojo naklonjenostjo in sočutjem do bližnjih ustvarili trenutke, ki bodo greli vaša srca še mnogo časa.
